Moje prvo resno srečanje z izrazom delovna zaščita se je zgodilo na gradbišču, ko smo prenavljali družinsko hišo. Sprva sem mislila, da je dovolj, če sem oblečena v stare hlače in superge. Saj vendar ne bom delala nič nevarnega, sem si govorila. Toda že prvi dan sem dobila majhen urez na roki, ko sem brez rokavic prestavljala deske. Takrat sem dojela, da delovna zaščita ni nekaj, kar se jemlje zlahka, ampak nekaj, kar lahko prepreči poškodbe in ti da mirno vest.

Naslednjič sem se dela lotila drugače. Kupila sem rokavice, zaščitna očala in čelado. Kasneje sem dodala še delovno obutev, ki me je rešila pred resnejšo poškodbo, ko sem skoraj stopila na žebelj. Vse te izkušnje so me naučile, da delovna zaščita ni zgolj formalnost, ampak nujnost, ki omogoča varno delo. Ko si enkrat oblečen v pravo opremo, se počutiš veliko bolj samozavestno in osredotočeno.

Najbolj zanimivo je bilo opazovati razliko pri drugih. Prijatelj, ki je sprva zavijal z očmi in govoril, da mu bo vroče v čeladi, je bil prvi, ki je kasneje kupil svojo. Ugotovil je, da se napake zgodijo v trenutku in da je delovna zaščita tista, ki te v takih trenutkih obvaruje.

Danes vem, da delovna zaščita ni namenjena samo gradbiščem. Enako pomembna je pri vrtnarjenju, pri delu z električnimi orodji ali celo pri večjih selitvah. Uporabljam rokavice, kadar prestavljam težje škatle, zaščitna očala pri brušenju, in vedno poskrbim, da imam obutev z dobrim oprijemom. To niso več malenkosti, ampak del moje rutine.

Ena od stvari, ki sem jih spoznala, je tudi to, da dobra delovna zaščita za gradbišča in DIY projekte ni nujno draga. Pomembno je, da je kakovostna in prilagojena nalogi. Rokavice, ki dihajo, so boljše za poletno delo, pozimi pa pridejo prav toplejše. Očala, ki se ne rosijo, so veliko bolj uporabna kot tista najcenejša.

Zame je delovna zaščita postala nekaj samoumevnega. Ko jo oblečem, ne razmišljam več o tem, ali se mi bo kaj zgodilo – vem, da sem naredila vse, da se zaščitim.…