V službi je potekalo izobraževanje in morali smo se razporediti po dva v skupini, da ostalo delo poteka nemoteno naprej. Kot vedno gremo v kakšen kraj po Sloveniji ali pa na sedež podjetja. S sodelavko sva pregledali seznam udeleženih in se prijavile še same.
Čez nekaj dni sem srečala prijateljico in odšli sva v bližnji bistro na kavo. Namenjena je bila na avtobusno postajo počakat starše, ki so se vračali s počitnic. Bivali so ravno v tistem kraju, kamor sem se jaz naslednji dan odpravljala na izobraževanje. Malo sva poklepetali in popili kavo ter se odpravili spet vsaka po svoje. Jaz sem še odhitela po trgovinah kupiti nekaj stvari tudi za doma, da bodo fantje imeli pripravljeno, za si pripravit kosilo. Nakar me pokliče ta prijateljica.
Pogledala sem na uro, ker to ni njej podobno, da kliče tako pozno. Bila je vsa vznemirjena in imela je zaskrbljen glas. Povedala je, da so jo poklicali starši, da je njen oče verjetno pozabil ali pa izgubil slušni aparat, kjer so bili nastanjeni. Poklicala je v tisti hotel, če so morda našli kakšen slušni aparat v sobi pod tem imenom, pa ni bilo tiste sobarice v službi. poklicali jo bodo zjutraj. Mene je pa prosila, če bi ga lahko šla iskat, glede na to, da bom bila tam v bližini, da ne pošiljajo po pošti, ker bo trajalo potem več časa, da ga dobi. Seveda sem ji pritrdila in dogovorili sva se, da me pokliče, ko bo kaj izvedela.
Meni to ni predstavljalo nobene ovire, da se oglasim v hotelu, saj bom bila čisto blizu. Zgodaj zjutraj sva se s sodelavko odpravili na izobraževanje. Malo sva premlevali kako bo tokrat. Teme so bile kar zelo zanimive, vendar je predavanje zelo odvisno od samega izvajalca, kako bo vse predstavljeno. Prispeli sva pravočasno in se pozdravili še z drugimi sodelavci, s katerimi se slišimo samo po telefonih.
Prijateljica me je vmes res poklicala in povedala, da so našli očetov slušni aparat, če ga bom lahko šla iskat. Obljubila sem ji, da ga bom prinesla.