Ko sem bil otrok, je imela kosilnica skoraj mitski status. Spomnim se, kako je oče ob sobotah zjutraj počasi potegnil iz garaže svojo staro bencinsko kosilnico, jo postavil na travnik in zagnal z močnim, hrumečim potegom. Ta zvok mi je pomenil, da se začenja vikend, da bomo zunaj, med travo, soncem in domačimi opravili.
Takrat mi ni bilo dovoljeno kositi – preveč nevarno, je rekel. A sem si želel. Opazoval sem ga, kako sistematično prehaja po zelenici, v ravnih vrstah, kot nekakšen umetnik, ki s čopičem riše vzorce. Ko sem bil starejši, mi je končno zaupal to nalogo. In čeprav sem si predstavljal, da bo to opravilo dolgočasno, sem hitro ugotovil, da ima nekaj pomirjujočega v sebi.
Moja prva samostojna košnja je bila nekakšen obred prehoda. Sredi poletja, v majici brez rokavov, z malo preveč entuziazma sem kosil skoraj dve uri in pozabil na vodo, klobuk in zaščito. Učil sem se sproti – kako kosilnica odreagira na grbine, kako dolgo zdrži poln rezervoar in kako natančno moraš zaviti, da ne pustiš nepokošene črte.
Zdaj, ko imam svojo hišo in je kosilnica moja, sem postal tudi jaz tisti oče. Včasih me otroci gledajo skozi okno ali pa pridejo ven in hodijo za mano. In vsakič znova, ko zavihtim kosilnico, se spomnim na tista sobotna jutra iz otroštva. Košnja ni več samo opravilo. Je tradicija, spomin, način, kako skrbim za prostor in za občutek doma. In čeprav bi lahko danes kupil robotsko kosilnico, je v tem ritualu nekaj, česar še ne želim prepustiti stroju.
V teh trenutkih, ko hodim gor in dol po vrtu s kosilnica v rokah, pogosto razmišljam o drugih stvareh – o tednu, ki je za mano, o načrtih za prihodnost, včasih pa enostavno samo uživam v ritmu. To je čas brez ekranov, brez motenj, samo jaz in delo, ki prinaša takojšen rezultat. In prav to – občutek, da nekaj ustvarjam z lastnimi rokami – me vedno znova navdihne.