Nikoli ne bom pozabil tistega otroškega spomina, ko smo na dvorišču imeli koš tablo. Prav dobro se spomnim, koliko časa sem očetu “težil”, da bi lahko kupili kakšno koš tabla in mi jo namestil nad garažo. V tistem obdobju me je začela precej zanimati košarka, saj sem jo čedalje več spremljal. Zaradi tega sem si tudi sam želel doma kdaj malo metati na koš. Po nekaj truda mi je le uspelo prepričati očeta, da mi je montiral koš, in s tem se je čisto vse spremenilo. Tisti dan, ko je bila tabla končno pritrjena na steno, sem imel občutek, kot da sem dobil nekaj največjega na svetu. Komaj sem čakal, da primem žogo in začnem vaditi prve mete.
Moji popoldnevi so tedaj izgledali precej drugače kot prej. Skoraj ves prosti čas sem preživel zunaj, kjer mi je družbo delala tista koš tabla. To so res zelo lepi spomini iz mojega otroštva. Ko sem malo odrasel in se navadil bolje metati na koš, sem začel hoditi na rekreativno košarko. Tam sem spoznal še druge, ki so imeli podobno strast do igre, in hitro sem ugotovil, da mi treningi pomenijo veliko več kot le šport. Vse pa se je v resnici začelo doma, na dvorišču, kjer sem sam vadil mete, prodore in si v glavi predstavljal pomembne tekme.
Še danes, ko se vrnem domov, mi tista koš tabla vedno pritegne pozornost in se naenkrat spomnim številnih lepih spominov iz otroštva. Ravno ta malenkost je bila ključna, da sem se začel na rekreativni ravni ukvarjati s košarko, in zato je to šport, ki ga imam še danes zelo rad. Čeprav nimam več toliko časa kot včasih, še vedno rad primem žogo in vržem nekaj metov. Občutek, ko žoga zadane obroč in se odbije skozi mrežico, me vedno vrne v tiste brezskrbne dni. Koš tabla tako zame ni samo kos opreme, ampak simbol otroštva, vztrajnosti in prvih športnih ambicij, ki so me oblikovale v osebo, kakršna sem danes.